Inform je leta 1993 napisal Graham Nelson, od tedaj pa je ta programski jezik postal tako rekoč standard na področju jezikov za pisanje interaktivne fikcije. Jezik je nadvse intuitiven in preprost, a kljub temu omogoča izdelavo tudi najtežjih in najkompleksnejših ugank in zgodb.

Doslej je bil Inform (natančneje - Inform 6; obstaja namreč tudi Inform nove generacije, Inform 7 ali I7, ki pa se od verzije 6 bistveno razlikuje) preveden v mnogo tujih jezikov (nemščina, francoščina, italijanščina, ...), saj je prevajanje v tehničnem smislu zaradi odlične organizacije programske kode dokaj preprosto. Izmed vseh programskih knjižnic paketa je namreč vsa definicija jezika skrita le v dveh; v originalu (angleščini) sta to knjižnici English.h in Grammar.h. Prevajalcu je torej obseg dela znatno okleščen, saj se mora ukvarjati le z dvema blokoma programske kode.

Slovenskega prevoda do zdaj še ni bilo, se je pa njegov avtor s samo idejo poigraval skoraj leto dni. Problemi so bili seveda več kot očitni: kako implementirati sklon, kako implementirati dvojino itd. Slovenščina je namreč izredno bogat (kompliciran) jezik, malo je univerzalnih in povsod veljavnih pravil in obrazcev.

Septembra leta 2006 pa je delo na prevodu vendarle steklo in se z nekaj truda ter težavami v nekaj tednih tudi uspešno končalo; oktobra sta bili izdani knjižnici Slovenian.h in SlovenianG.h. Končno je torej na voljo paket za pisaje interaktivne fikcije v slovenščini!

Avtor je imel več motivov za prevajanje. Najprej je bila tu ljubezen do celotnega medija in programskega jezika, prav tako se je prevod izkazal kot odlična vaja v programiranju.

Pomembnejša od vseh pa je bila želja, spodbuditi slovenske ustvarjalce, da tudi sami napišejo kakšno zgodbo ali dve. Pri nas je namreč medij interaktivne fikcije žal izredno slabo poznan. Razlog morda tiči v strogi razdvojenosti populacije: na enem bregu stojijo "pravi" igričarji, navdušeni nad najhitrejšimi procesorji in najnovejšo 3D grafiko, ki tekstovne igre niti povohali ne bi. Na drugi strani pa so vsi tisti, ki jim je literatura sicer na moč pri srcu, a se nad računalniki vsaj zmrdujejo, če jih ne celo preganjajo.

Pisatelj interaktivne fikcije pa mora biti po duši nekje vmes. Ljubiti mora zgodbe, pripovedništvo, imeti mora vsaj kanček pisateljske žilice in bujno domišljijo. Prav tako pa mu mora biti blizu tudi računalniška tehnika in programiranje, saj brez tega vendarle ne gre. A takšnih ljudi je na žalost malo, pa še izmed tistih, ki so, jih je le peščica sploh kdaj slišala za žanr interaktivne fikcije.

To prevajalsko delo je torej v veliki meri opravljeno v upanju, da medij končno zaživi tudi pri nas, namenjeno pa je vsem pisateljem ter programerjem, ki stremijo po čem drugačnem, zanimivem, posebnem.

Na delo torej!